Slovenci smo po drugi svetovni vojni prepustili Italiji več kot stotisoč svojih rojakov, zato, da je lahko Hrvaška dobila Istro, ki je prej v zgodovini nikoli ni imela. To je bila prva slovenska žrtev za Hrvate po drugi svetovni vojni in ta resnica je Slovencem danes že dobro znana. Manj znano, morda docela neznano, pa jim je dejstvo, da je morala Slovenija plačati težko ceno tudi za Osimske sporazume; natančneje, za njihov poglavitni del, imenovan Osimska pogodba med Italijo in SFRJ.
Hrvatje sedaj razlagajo, da na kopnem in na morju ne morejo pristati na nobena odstopanja zato, ker želijo imeti mejo z Italijo. Ker je Italija v zgodovini vedno hlepela in posegala po vzhodni jadranski obali, ki pripada sedaj Hrvaški, je ta hrvaška želja pravzaprav zelo nenavadna. Že Dubrovniška država nikakor ni želela mejiti z benečanskimi Italijani, zato je na svojem severnem (Neum) in južnem koncu (Hercegnovi) odstopila Turčiji ozek ozemeljski trak z dostopom do morja. Hrvatje pa sedaj nenadoma hočejo neposredno mejiti z Italijo. Ni jih bilo lahko razumeti, dokler niso sami pojasnili, kaj tiči v ozadju. Priznali so, da si neposredno mejo z Italijo želijo zato, da bi si s tem zagotovili status enega od treh enakovrednih naslednikov Osimske pogodbe. In zakaj je Osimska pogodba zanje tako pomembna? Zato, ker se je Italija z njo dokončno odrekla svojim težnjam po vzhodni jadranski obali, ki dandanes v devetdesetodstotnem deležu pripada hrvaški državi. Poglaviten hrvaški razlog za željo, da bi vsaj na morju mejili neposredno na Italijo, so torej italijanske mednarodnopravne garancije, ki jih vsebuje Osimska pogodba. Gre za izjemno pomembne nacionalno-politične koristi, ki jih prinaša status naslednika Osimske pogodbe. Ker Hrvatje želijo ta status imeti za vsako ceno, zagotavljajo, da Sloveniji, takšni ali drugačni odločitvi arbitraže navkljub, ne bodo odstopili niti centimetra „hrvaškega” ozemlja ali „hrvaškega” morja. Arbitraža bi se namreč lahko zaključila tudi z vrnitvijo določenih delov teritorija in akvatorija Sloveniji, kar bi Hrvaški zelo verjetno onemogočilo neposredno morsko mejo z Italijo.
Na tem mestu se moramo vprašati, ali se je Italija kar tako zlahka odrekla vzhodnim jadranskim ozemljem, s katerimi se dandanes ponašajo Hrvati. Ali je bilo torej za sklenitev Osimske pogodbe potrebno plačati tudi kakšno ceno? Je bilo potrebno! Visoko ceno smo spet in v celoti plačali Slovenci. Z Osimsko pogodbo smo namreč pristali, da ozemlje, poseljeno z našimi zamejskimi rojaki za vselej ostane del italijanske države. Poleg tega smo Osimsko pogodbo, od katere želijo imeti in bodo imeli nacionalno korist Hrvatje, Slovenci plačali tudi z nemajhno ozemeljsko žrtvijo. Italija je med pogajanji jasno pokazala, da bo Pogodbo podpisala le, če ji bodo odstopljena določena ozemlja, za katera je bila močno zainteresirana. In Titova Jugoslavija ji je ta ozemlja odstopila. Toda Italiji niso bila odstopljena hrvaška ozemlja. Tudi za sklenitev Osimske pogodbe ni Hrvaška odstopila niti centimetra ozemlja. Ozemeljsko ceno smo morali plačati izključno Slovenci. S tem, da se cena ni merila v kvadratnih centimetrih, pač pa v kilometrih. Znašala je tri in pol kvadratne kilometre slovenskega ozemlja (natančneje: 330 ha; kar predstavlja skoraj dve površini Kneževine Monako). Državna meja, ki je po drugi svetovni vojni veljala že 30 let, je bila tedaj pomembno spremenjena. Italijanom smo odstopili celotno jugozahodno pobočje Kolovrata. Do takrat je meja tekla globoko spodaj, le malo nad prvimi beneško-slovenskimi vasmi. Zdaj teče po vrhu več kilometrov dolgega grebena. Izguba je bila ogromna in s strateškega vidika izredno huda.
Druga velika izguba strateško izjemno pomembnega ozemlja se je zgodila na znani gori Sabotin, kjer je med prvo svetovno vojno, v grozljivih bitkah za prvega od treh gorskih stražarjev Gorice (Sabotin, Sveta gora Skalnica, Škabrijel), izkrvavelo na desetine slovenskih fantov. Do leta 1976 je Italija imela le tretjino južnega pobočja te gore, ki se strmo dviga na severni strani goriškega mesta. Prej se je državna meja od glavnega vrha v ostrem kotu strmo spustila navzdol proti Soči, po osimski spremembi pa teče po vrhu grebena do vzhodnega vogalnega vrha Sv.Valentina. Italija je pridobila več kot kvadratni kilometer velik ozemeljski trikotnik in sedaj razpolaga z dobrimi tremi četrtinami južnega pobočja ter s celotnim grebenom. Neprecenljivi Sabotin je danes njen.
Slovenci smo mir, zadovoljstvo sosedov in stabilnost v regiji plačevali z žrtvijo, z umikanjem, z ozemljem. A tega naj bo enkrat konec; ne moremo mi vselej zgubljati, Hrvati pa vselej profitirati! Čas je, da se naposled tudi oni nečemu odrečejo; še zlasti, če tisto nekaj ni bilo njihovo nikoli.
Rudi Merljak, član UO Slovenske konference SSK