Pred nami je nova DAVČNA REFORMA, ki bo najbolj prizadela socialno najšibkejše, najbolj ogrožene, družine z več otroki, ki bo varčevala zopet pri otrocih! 21. stoletje je med drugim proglašeno tudi za stoletje družine. Smo v mesecu, ki je posvečeno ženi, materi, družini. Smo pa tudi v mesecu, ko oddajamo dohodninsko napoved.
In kaj je Slovenija naredila na področju družinske politike?
Že davnega leta 1993 je sicer sprejela Resolucijo o družinski politiki, Konvencijo o otrokovih pravicah, v Ustavo (53. člen) celo zapisala, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja pogoje za nastanek, varnost in razvoj družine. Nekaj iz te Resolucije je celo uzakonila v Pokojninskem zakonu in v zakonu o STARŠEVSTVU in družinskih prejemkih, veliko pa je ostalo še neuresničenega.
V Resoluciji je jasno zapisano, da je potrebno izpeljati celovito družinsko politiko. Ustavno sodišče je zato že leta 1996 odločilo, da so zneski, ki jih morajo starši nameniti za zagotavljanje življenjskega minimuma svojih otrok, izvzeti iz obdavčitve in da je progresivna davčna olajšava za vzdrževane otroke povsem v skladu z ustavo. Naložila je vladi in parlamentu, da to popravi, kar bi morala storiti že v letu 1997, pa se to še do danes ni zgodilo.
Sprejet pa je bil zakon o DDV-ju, ki je ukinil nekaj pomembnih ukrepov družinske politike. Čeprav se je Slovenija s sprejetjem Resolucije obvezala, da bo pri obdavčenju izdelkov, ki so pomembni za vzdrževanje otrok, ohranila 5% davčno stopnjo, sta nato vlada in parlament obdavčila otroško obutev, obleke, plenice, dobre igrače, opremo za dojenčke in šolske potrebščine z 19 % davčno stopnjo; neobdavčeno humanizirano mleko za dojenčke ter ortopedske in zdravstvene pripomočke za otroke s posebnimi potrebami pa z 8% davčno stopnjo. Ukinjena je bila je davčna olajšava za nakup avtomobila za velike družine in invalide. Podražila se je gradnja stanovanj, kar vse otežuje, zlasti mladim družinam in družinam z več otroki, dostop do primernega stanovanja. Tako so se z zakonom o DDV-ju življenjski stroški otrok povečali bolj kot splošni življenjski stroški. Res je, da je z Zakonom o starševstvu in družinskih prejemkih nekaj teh izpadov država nadomestila, vendar še daleč ne vseh.
Vlada je sedaj pripravila nov predlog davčne politike, ki kljub zahtevi Ustavnega sodišča celo poslabšuje položaj družin z več otroki, javnost pa zavaja s trditvijo, da zniževanje davčnih olajšav večjim družinam pokriva z drugimi ukrepi, na primer s povečanimi otroškimi dodatki in z dodatkom za veliko družino, kar izhaja iz Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. To pa ne drži, saj se otroški dodatki realno niso povečali že od leta 1999, ampak se le usklajujejo z inflacijo, dodatek za veliko družino pa je le nadomestek za v letu 1999 odvzeto davčno olajšavo pri nakupu avtomobila za veliko družino. Pa tudi povišanje olajšave za prvega otroka z 10% na 13,8% povprečne plače ne predstavlja dejanskih minimalnih življenjskih stroškov otrok, ki morajo biti po odločbi Ustavnega sodišča neobdavčeni (po oceni rejništva naj bi bila ta meja 19%). Zakon o dohodnini bi zato moral ohraniti progresivno lestvico davčnih olajšav, ne pa da jo odpravlja, kar bi bilo po presoji Ustavnega sodišča tudi legitimni instrument družinske in demografske politike. Tako prinaša olajšave družinam brez otrok ali z enim otrokom, prizadene pa družine s tremi ali več otroki.
Z veljavno zakonodajo torej ni uresničena zahteva Resolucije, da bi davčne olajšave skupaj z otroškimi dodatki delovale v korist družin z nizkimi dohodki. Gre torej za prerazporeditev davčnih bremen na škodo družin z več otroki. Na to je opozorilo tudi že več nevladnih društev (Družinska pobuda…), pa tudi Komisija Pravičnost in mir pri SŠK.
Pomanjkljivost veljavnih davčnih olajšav, kot ukrep družinske politike, je tudi v tem, da so davčnega prihranka deležni le davkoplačevalci (torej ne najrevnejši sloj ljudi, ki ali ne plačuje davkov ali pa zaradi nizkih dohodkov lahko izkoristi le del olajšave). To pa je nepravično. Zato bi bilo potrebno spremeniti zakon tako, da so starši, ki te olajšave ne morejo v celoti izkoristiti, upravičeni do gotovinske dajatve v višini neizkoriščenega davčnega prihranka.
Seveda pa bi bilo potrebno uzakoniti še druge ukrepe iz Resolucije, tako na področju olajšav zaposlovanja (delovno-pravno zakonodaje), izobraževanja otrok in mladostnikov, reševanja stanovanjskega vprašanja, uvedbe družinske dohodnine, podobno kot to rešujejo v nekaterih državah članicah EU.
Žal tudi pri pokojninski reformi država ni upoštevala vlaganja staršev v večje število otrok, kot vlaganje v nove pokojninske stebre, in ni ovrednotila njihovega dela. V državah EU se že dolgo zavedajo, da le družine s tremi ali več otroki zagotavljajo prihodnost naroda in stabilno pokojninsko blagajno.
Ta ista vlada in parlament pa sta sprejela visoke davčne olajšave za vlaganje v prostovoljni tretji pokojninski steber. Starši z več otroki pa so tisti, ki nosijo največje finančno breme za vzgojo in izobraževanje otrok, ki bodo potem skrbeli tudi za pokojnine tistih, ki nimajo otrok in lahko vlagajo v tretji prostovoljni steber, za »varno jesen«, poleg tega pa si privoščijo še marsikaj drugega, kar si starši z otroki ne morejo.
Ali se Slovenija odpoveduje družinski politiki, se zato starši upravičeno sprašujemo?
Nesprejemljivo je torej varčevanje pri otrocih in to v času, ko se vključujemo v Evropo, ko številne evropske države družinski politiki namenjajo prednostno nalogo, vedno več sredstev. Zato je iz vidika našega narodnega obstoja zmanjševanje podpore družinam z več otroki nerazumljivo in nesprejemljivo!
Slovenija, kot tudi Evropa, je pred velikimi izzivi, saj se sooča z upadanjem rojstev, s staranjem prebivalstva, s porastom samomorov, z različnimi oblikami zasvojenosti, z razslojevanjem, revščino, gospodarsko in duhovno krizo. In prav obramba in spoštovanje življenja in družine je ena njenih bistvenih nalog!
Smo na poti izumiranja. Ali se bo čez 100 let še govorilo o slovenskem narodu, o slovenski besedi v srcu Evrope? Naši politiki se tega ne zavedajo, ker delujejo kratkoročno, nedržavotvorno, strankarsko, sebično!
Zato je naloga civilne družbe, naloga davkoplačevalcev-volivcev in interesnih skupin, da zahtevajo od vlade in parlamenta tako zakonodajo, ki bo državotvorna, ki bo ščitila šibkejše, otroke, družine, ki bo zagotavljala socialno-pravno varnost in ki ne bo ščitila le interese posameznikov in določenih političnih skupin.
Vsi si moramo prizadevati za pravičnejšo družbo, se postaviti v bran zlasti otroku in družini, kajti to je dolgoročno najboljša naložba za prihodnost naroda. Otroci potrebujejo starše, vsi pa potrebujemo družino. Tako bomo največ naredili tudi za lastno socialno varnost, pa tudi za prihodnost slovenskega naroda v združeni Evropi.
Upanje je le v zdravi družini, v večjem številu otrok, v veselju do življenja. Država pa je dolžna z ustrezno zakonodajo družino zaščititi, kot je to zapisala v 53. členu Ustave.
Prim. Majda Kregelj Zbačnik, dr. med.