V soboto, 3. oktobra 2020, je Slovenska konferenca SSK pripravila posebno študijsko pot. Odpravili smo se na Koroško, kjer smo si ogledali Celovec in se podrobneje seznanili z zgodovinskimi okoliščinami, ki predstavljajo žalostno prelomnico za slovenski narod – koroški plebiscit 1920.
Ogled pod strokovnim vodstvom Bojana Wakouniga smo začeli pri Mohorjevi hiši, ki jo – kako ironično in hkrati simbolično – z dveh strani omejujeta ulici poimenovani po bridkih dogodkih za slovenski narod: 10.- Oktober Strasse in Karfreitstrasse. Prva je poimenovana po datumu plebiscita, druga pa po 12. soški ofenzivi (Karfreit je nemško poimenovanje za Kobarid) – oba dogodka pa sta za Slovence tragična – tako z vidika žrtev in ozemlja. V poslopju Mohorjeve družbe, ki je najstarejša samostojna ustanova med Slovenci na Koroškem, opravljajo svojo dejavnost različne slovenske cerkvene, politične, kulturne in izobraževalne ustanove. Za poglavitno nalogo si je Mohorjeva družba zadala negovanje in širjenje slovenskega jezika, prav tako pa si prizadeva za dialog in mirno sožitje slovenske in nemške narodne skupnosti v deželi Koroški ter za dobre sosedske odnose med Avstrijo in Slovenijo.
Ogled mesta Celovec, ki ima na Koroškem največ Slovencev (gledano po številu, ne po odstotkih prebivalstva), je potekal v lepem in sončnem vremenu. Ob maketi mesta Celovec je Bojan Wakounig povedal marsikaj zanimivega. Ustanovitelj mesta naj bi bil Bernhard Spanheimski iz grofovska družine Spanheim, ki je v sredini 13. stoletja premaknil tedanje oporišče družine na varnejše mesto in tam postavil osrednji trg. Iz arhivskih dokumentov je izpričano, da je Bernhard Spanheimski v slovenskem jeziku pozdravil tja prihajajočega znanega pesnika – to pomeni, da je v tem času slovenščina na tem območju bila priznana in uveljavljena. V letu 1252 naselje dobi mestne pravice in se skoraj tristo let mirno razvija naprej. Leta 1514 pa požar povsem opustoši mesto. Od dotedanjega Celovca je ostalo le pogorišče, zato se je cesar Maximilian I odločil, da to območje podari deželnim stanovom, ki so potem zgradili osnovo sedanjega mesta. »Moderni« Celovec tako svoj nastanek pravzaprav začne šteti z letom 1518. Danes je to multikulturno mesto, ki se je širilo in tako pred nekaj leti preseglo magično mejo 100.000 prebivalcev, kar mestu prinaša dodatno finančno podporo iz proračuna. Sprehodili smo se mimo ulice, na kateri stoji obeležje posvečeno Francetu Prešernu, ki je v Celovcu opravil svoj odvetniški izpit, in prišli do osrednjega trga, kjer se nahaja kip zmaja, izklesan iz ene same skalne gmote, ki so jo leta 1593 privlekli na sedanji Novi trg. Skalno gmoto naj bi privleklo 300 mladeničev, kip pa je težak kar 6 ton. Na trgu gostuje trenutno tudi potujoča razstava, ki govori o koroškem plebiscitu. V dvorani deželnega zbora smo si ogledali knežji kamen, ki je obrnjen spodnji del rimskega stebra. Kamen je prvotno stal pri Krnskem gradu in na njem je v srednjem veku potekal del umeščanja za karantanske kneze in pozneje koroške vojvode. Umeščanju je sledila maša v cerkvi Gospe Svete in nato še umeščanje na vojvodski prestol, kjer je vojvoda zaprisegel in prevzel oblast. Ogledu knežjega kamna je logično sledil še obisk vojvodskega prestola, od tam pa smo se odpeljali do renesančnega gradu na Plešivcu (nemško Tanzenberg). Stavba, ki je v lasti Krške škofije, domuje humanistično in novojezično gimnazijo, to je Zvezna gimnazija in Marijanij Plešivec. Vse do ustanovitve Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu leta 1957 je bila gimnazija na Plešivcu osrednja izobraževalna ustanova za Slovenske fante na avstrijskem Koroškem. Semenišče ne deluje več, del tega poslopja je preurejen v nastanitvene obrate za potrebe šolarjev. V cerkvi smo si ogledali še freske Valentina Omana, ki v svojem ustvarjanju v ospredje vedno postavlja človeka.
Po kosilu v gostilni Ogris »Miklavž« v Bilčovsu smo se odpravili na sklepni del naše ekskurzije – v Sveče, kjer se je rodil slovenski katoliški duhovnik in narodni buditelj Andrej Einspieler, imenovan tudi “oče Koroških Slovencev”. Ob tem ne smemo pozabiti, da je bil Andrej Einspieler eden od najbolj znanih pobudnikov ideje o Zedinjeni Sloveniji. Pri cerkvi v Svečah stoji obnovljen kozolec in hkrati tudi društveni prostor SPD Kočna – Galerija Franceta Goršeta. Pred njo je na travniku postavljena serija portretnih glav – doprsnih kipov pomembnih slovensko-koroških kulturnih in političnih osebnosti, ki jih je izdelal znameniti slovenski kipar. Pred cerkvijo nas je sprejela predsednica slovenskega prosvetnega društva, Alenka Weber, in nam na kratko osvetlila zgodovinski razvoj dogodkov in poplebiscitne težave s katerimi so se srečevali Slovenci. Milo rečeno – moteno je bilo ustanavljanje kakršnihkoli slovenskih društev in skupine pronemško usmerjenih Korošcev so tudi s silo preprečevali delovanje društev. Danes so razmere boljše, vsekakor pa so še daleč od idealnih.
V društvenih prostorih SPD Kočna smo nato prisluhnili zgodovinskemu predavanju prof. Štefana Pinterja o koroškem plebiscitu. Koroški plebiscit (nemško Kärntner Volksabstimmung), ki je potekal 10. oktobra leta 1920, je določil državno mejo med leta 1918 ustanovljeno Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Avstrijo po I. svetovni vojni. S koroškim plebiscitom je 10% odstotkov slovenskega naroda ostalo ločenega z mejo, posledice plebiscita pa so globoko zarezale tudi v medsebojne odnose ljudi na Koroškem. Celotno predavanje si lahko ogledate na spletnem Youtube portalu Svetovnega slovenskega kongresa.
