Bilo mu je dano videti in vedeti preveč – blagoslov in prekletstvo hkrati. Koliko gorja lahko prenese človeško srce, koliko krivic lahko doživi človek, ne da bi ga to ugonobilo? Boris Pahor je izjemen – pritiski časa njegovega življenja, ki so mnoge druge strli, so iz njega izoblikovali diamant. Trden, čist in dragocen. Trden in nepopustljiv do dogodkov in krivic, ki so jih storili totalitarizmi. Čist po svoji vsebini – dogodkov ni olepševal, popisal jih je tako kot so se zgodili. In izjemno dragocen za slovenski narod, še posebno za ponos in zanos slovenske narodne manjšine v Italiji, čeprav kot svetel zgled človeka presega dimenzijo, ki bi bila omejena na del naroda ali zgolj na posamezen narod. Ljudje, ki opozarjajo na storjene krivice režimov so nosilci svobode in upanja v boljšo prihodnost. Želimo si, da bi njegov zgled spodbudil mlade, da bi mu sledili.
Dolgo življenjsko pot je sklenil Boris Pahor, zaveden slovenki rojak, neumorni pričevalec in zaprisežen borec proti totalitarizmu. Rodil se je daljnega 26. avgusta 1913 v slovenski družini v Trstu, v čas, ki ga je oblikoval in zaznamoval za vse življenje. Že v rosni mladosti je izkusil pomankanje in nasilje, ki ga prineseta vojna in čas po vojni. V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi protifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil pri 26 letih vpoklican v italijansko vojsko. Leta 1941 je bil poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru. Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil Osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga po zaslišanju in mučenju kot političnega zapornika poslali v nacistično koncentracijsko taborišče v Franciji.
Ko se je Pahor leta 1951 v Primorskem dnevniku postavil v bran svojemu literarnemu vzorniku Edvardu Kocbeku in zbirki Strah in pogum, je prišlo do razkola tržaškega levičarskega kroga, v katerem je Pahor deloval od leta 1946. To je pomenilo tudi konec Pahorjevega sodelovanja s Primorskim dnevnikom. Leta 1966 je s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Leta 1974 je v Jugoslaviji odmeval intervju, objavljen v brošuri Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. V pogovoru s Pahorjem in Alojzom Rebulo je Kocbek obsodil zunajsodni poboj 11.000 slovenskih domobrancev, ki so jih Britanci vrnili Jugoslaviji. S tem si je Boris Pahor najprej prislužil enoletno prepoved vstopa v Slovenijo, ki ji je sledilo podaljšanje za še dve leti. V Slovenijo se je nato spet prvič vrnil leta 1981 na pogreb Edvarda Kocbeka.
Iz tega vidika je tudi potrebno razumeti, da njegova literarna dela, kljub lepim odzivom, ki so jih doživeli njegovi prvenci, niso več našla mesta v slovenskem prostoru. Leta 1990 francoski prevod Nekropole, ki je bila napisana že 1967, doseže izjemen uspeh v tujini. In to prav v času, ko je komunistični objem v Sloveniji počasi popuščal – tako smo tudi Pahorjeva dela ponovno začeli »odkrivati«. Njegov pisateljski opus je izjemno obsežen; tukaj omenjamo samo nekaj del: Grmada v pristanu, Mesto v zalivu, Zatemnitev, Parnik trobi nji, Onkraj pekla so ljudje, Trg Oberdan, Knjiga o Radi… Bil je prejemnik Prešernove nagrade (1992), srebrnega častnega znaka RS (2000) in francoskega reda legije časti (2007). Prejel je tudi častni naziv kulturni ambasador Republike Slovenije.
V poznih letih je Pahor rojstne dneve običajno preživel med knjigami in bralci, da bi jim še enkrat pripovedoval. Kadar je le mogel, se je odzval na vabila italijanskih in slovenskih šol, da je govoril o vprašanju fašizma. Predvsem mlade je rad nagovarjal. “Ker kakšen smisel bi imelo govoriti ljudem, ki imajo življenje že za seboj,” je nekoč dejal. Boris Pahor je bil zaprisežen borec za pravice ogroženih jezikov in pripadnikov ogroženih kultur. Vedno je poudarjal, da je narodna zavest nujno potrebna za preživetje Slovencev v Italiji. Prizadeval si je, da bi se nove generacije zavedale mnogoterih pasti družbe in gradile boljšo prihodnost.