Namesto, da bi se sredi kriznih časov zavzeli za ohranitev naravne zakonske zveze in družine, naredili na tem področju več reda, jo skuša predlagatelj narediti še bolj kaotično, korenito redefinirati in omogočiti posvojitve istospolnim zvezam, otrokove koristi, ki naj bi bile glavno vodilo pa izpostaviti nepredvidljivim in nepopravljivim posledicam.
Torej, če pristanemo na to novo, redefinirano družino, ki ni več utemeljena na njenem temeljnem poslanstvu in vlogi, zakaj pa ne bi tudi pristali na mnogoženstvo, mnogomoštvo, zakaj torej ne bi bila mogoča tudi zakonska zveza več oseb različnega ali istega spola?
Z utemeljitvijo – uskladitev družbene realnosti v življenju družin in pravnega reda, se bodo lahko nato lotili še kazenskega zakonika (družbena realnost je tudi porast gospodarskega kriminala, droge, alkohola in drugih odvisnosti, prometnih nesreč..), zato bo vse to potrebno legalizirati in pravno zaščititi!
Pod »zaščito otrok« želi predlagatelj le upravičiti redefiniranje družine in nove oblike posvojitve otrok. To pa ne opira na nobene resne znanstvene študije in statistike. Nasprotno pa številne študije dokazujejo, da je urejena zakonska zveza med moškim in žensko najbolj trdna oblika skupnega bivanja, v kateri so zakonci in otroci izpostavljeni najnižji stopnji tveganja, čustvene in psihološke pretrese, spolno prenosljive bolezni… Pa tudi z demografskega vidika je najbolj odprta za posedovanje življenje in najprimernejše okolje za celovit razvoj otroka (lastnega ali posvojenega).
Namen novega družinskega zakonika torej ni več v zasnovanju družine kot v dosedanjem Zakonu o družinski zvezi in družinskih razmerij, v posebnem družbenem varstvu naravnega otrokovega spočetja, rojstva in življenja, ampak zadovoljevanje osebnih želja odraslih. Otrok ni več cilj, ampak postaja vse bolj sredstvo, pravica! Otrok ima pravico do očeta in matere, ni pa njihova pravica!
Zato je smiselno ohraniti obstoječo ureditev zakonske zveze kot skupnosti moža in žene in na njej zasnovani družini, saj je rojstvo otroka, brez katere ni družine, možno samo med moškim in žensko.
Neenakosti ali kršitve pravic staršev in otrok in drugih oseb, ki živijo v zunajzakonski skupnosti pa naj se rešujejo z dopolnitvami področnih zakonov, ki urejajo alternativne oblike partnerskih zvez odraslih oseb in ne v Družinskem zakoniku.
Ohranitev inštituta zakonske zveze kot skupnosti moža in žene je skladno tudi s standardi človekovih pravic doma in v svetu. Pravica do zakonske zveze, varovanje družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine je v Ustavi RS (53. člen) primerljivo urejena kot v Konvenciji sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako pa je naš parlament leta 1993 sprejel Resolucijo o temeljih oblikovanja družinske politike, ki družino in otroka posebej ščiti.
Ustavno sodišče RS se je pri odločanju ustavnosti o Registraciji istospolne partnerske skupnosti omejilo le na ustavnost pravice do dedovanja oseb v registrirani istospolni partnerski skupnosti in kljub svoji pristojnosti ni poseglo na področje ustavno zagotovljene pravice do zakonske zveze, družine in posvojitev.
Referendum bo torej realen odziv na sprejeti Družinski zakonik brez širokega družbenega in političnega soglasja o spornem redefiniranju družine in posvojitvah istospolnih zvez!
Za Upravni odbor Svetovnega slovenskega kongresa
prim. Majda Kregelj Zbačnik, dr.med.