V zadnji pozdrav so prav na velikonočni ponedeljek zadoneli zvonovi vodji Rimskokatoliške cerkve – ljudskemu papežu Frančišku.
Njegova prizadevanja za enotnost cerkve in skupne cilje vseh vernikov so močno pripomogla k zmanjšanju napetosti in povezovanju z drugimi verskimi skupnostmi. Aktivno se je zavzemal za prenehanje vojn ter pozival k miru in strpnosti v zavedanju, da nas ljubezen Boga kliče k skrbi za sočloveka. Postavil je visok moralni zgled za nas vse, še posebno pa za tistega, ki ga bo nasledil na njegovem položaju.
Papež Frančišek se je kot Jorge Mario Bergoglio rodil leta 1936 v Buenos Airesu v Argentini. Leta 2013 je bil izvoljen za 266. rimskega škofa in pastirja vesoljne Cerkve, s čimer je postal prvi, v zgodovini Rimskokatoliške cerkve, ki ni bil rojen v Evropi ter tudi prvi, ki je bil jezuit.
Ob njegovem odhodu se še bolj zavedamo kako izjemen človek je bil. Že z izbiro svojega naziva Frančišek je pokazal, da bo njegova skrb osredotočena na tiste, ki jih človeška družba sicer zapostavlja. S svojo ponižnostjo in človeško toplino je predstavljal luč in upanje odrinjenim na rob družbe, ob tem pa nas je na drugi strani vse opozarjal, da imamo vsi moralne zaveze in dolžnosti do vsakega posameznika.
Njegovo slovo v nas zbuja žalost in skrb, a enako so čutili Jezusovi učenci v času smrti njihovega preljubega učitelja. Sveto pismo pa nas utrjuje v veri in zaupanju tudi v času močne preizkušnje (Janez 16:31-33). Zaupajmo v Božji načrt za ta svet in posnemajmo zgled papeža Frančiška v njegovi skrbi za tiste, ki so odrinjeni na družbeno obrobje.
dr. Boris Pleskovič, predsednik SSK