V okviru Večerov izza Kongresa smo 6. novembra 2013 pripravili spominski večer ob 100-letnici rojstva istrskega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča. Slovenski duhovniki so na področju ohranjanja slovenskega jezika in narodne zavesti opravili zelo pomembno delo. Eden izmed teh je bil tudi Alojz Kocjančič, ki se je v slovenski kulturni prostor zapisal kot prvi slovenski istrski pesnik.
Večer je povezovala Tanja Jakomin Kocjančič z glasbo pa ga je še dodatno obogatila violinistka Nika Toškan. O njegovem življenju in spominih nanj sta spregovorila duhovnik in publicist Dušan Jakomin, ki že šestdeset let skrbi za vernike v Škednju pri Trstu in pisatelj Marjan Tomšič, ki je literarno sledil Kocjančiču in ga vzpodbujal k pisanju. Alojz Kocjančič je začel pesniti že v gimnaziji. Prvi pesmi je objavil 1936 v ilegalnem listu Gmajna. V revijah je pričel pogosteje objavljati po letu 1945 (Bori, Obzornik, Nova pot). V Šavrinskih pesmih je v tradicionalnem pesniškem izrazu opeval Istro, osebno bolečino zaradi neprijaznega časa za slovenstvo pa je v pesmih povezal z globoko vero in navezanostjo na domačo pokrajino in ljudi (izbor Brumbole).
Najtežja so bila Kocjančičeva istrska leta, ko je raznarodovalni pritisk fašizma dosegel vrhunec in končal v drugi svetovni moriji, ki je z vso močjo zajela tudi naše kraje in pustila za seboj na tisoče mrtvih in interniranih, požgane vasi in vsakršno drugo gorje. Temu so sledila težka po¬vojna leta, ki so s tragedijo eksodusa še dodatno prizadela Slovensko Istro. Dušan Jakomin je izpostavil predvsem njegov pomen kot človeka s posluhom za soljudi in njegovo priljubljenost med Slovenci živečimi na tem področju. Marjan Tomšič je opisal Kocjančiča kot izjemnega pesnika, ki je uspel upodobiti duh tedanjega časa med Slovenci in si je prav s tem pridobil mesto »velikana med Slovenci« – tako so ga imenovali celo nekateri Italijani.
V svojih pesmih je uspel izraziti tisto, kar so čutili rojaki ob italijanskih pritiskih nad slovenstvom in s tem slovenskemu življu dajal upanje. Prav temu gre verjetno pripisati številne obiske v bolnici in nepopisno žalost med njegovimi obiskovalci, ko je umiral. Njegove nove maše naj bi se udeležilo okrog 5000 ljudi, na njegovem pogrebu pa se je zbralo kar približno 3000 ljudi – to kaže na izjemen vpliv, ki ga je imel na slovensko skupnost v času svojega življenja. Večer v njegov spomin je s svojo udeležbo nekaj več kot 50 ljudi.
