Referendum o novem zakonu o RTV Slovenija so zahtevali poslanci opozicijskih strank Liberalne demokracije in Socialne demokracije in zelo značilno je, da referenduma ni podprl predsednik stranke Socialna demokracija in poslanec v evropskem parlamentu Borut Pahor. Podlaga za referendum je ocena poslancev, da novi zakon ukinja vlogo civilne družbe pri vodenju RTVS, zato uvaja državno televizijo, ki da zmanjšuje avtonomnost dela časnikarjev.
Člani Zavoda za oživitev civilne družbe in Svetovnega slovenskega kongresa, med njimi so vidni kulturni ustvarjalci, publicisti, univerzitetni učitelji, znanstveniki in bivši upravljavci RTVS smatramo, da so argumenti, s katerimi se utemeljuje zahteva po referendumu, brez podlage, neutemeljeni in zavajajo javnost. Pri tej trditvi se opiramo na naslednje dokazljive argumente:
1. V RTVS ni odločalain tudi sedaj ne odločavsa civilna družba, ampak civilna družba, ki jo obvladujeta obe opozicijski politični stranki, zato RTVS delavci, posebno tisti v informativnem programu, nimajo možnosti dovolj avtonomnega dela. Ob sprejemu Jurčičeve nagrade je časnikarka Lidija Hren dejala, da je nacionalka v organizacijski in finančni krizi, prav tako pa tudi v kadrovski in upravljalski. Svet RTVS ni civilna družba, temveč v njem sedijo zastopniki strank. Isto mnenje je izrazil Milan Dekleva ob svojem odstopu iz sveta RTVS.
2. Svet RTVS, ki naj bi bil predstavnik civilne družbe, je dejansko predstavnik interesa obeh strank, ki sta več kot desetletje obvladovali slovenski politični prostorin preko Državnega zbora in vlade obvladovali tudi vse državne in paradržavne sisteme. Zato so bile najbolj pomembne odločitve Sveta RTVS politično motiviranein v interesu obeh tedaj pozicijskih strank. Člani vodstva RTVS, npr. generalni direktor, programski direktorji radia in TV ter direktorja za mednarodne odnose in informativnega programa in vodji teh programov, so bili izbrani po volji teh strank in so tem strankam tudi neformalno odgovarjali.
3. Z vodilnih položajev in s sodelovanjem nekaterih časnikarjev sta obe tedaj pozicijski stranki uveljavljali svoj vpliv, najbolj v informativnem programu. To trditev argumentiramo z znanimi pismi, ki sta si jih izmenjala predsednika T. Rop in B. Pahor in v katerih drug drugega obtožujeta političnega vmešavanja v RTVS. To dokazuje, da je imela politikaprevladujoč vpliv v RTVS. Ta vpliv se je uveljavljal preko indirektnih nasvetov in ocen, tudi telefonskih. Mehanizem o uveljavljanja svojih interesov je vladajoča politika razvila do stopnje samodejnega delovanja. Zato je bila RTVS mnogo bolj državna kot javna, je bila v resnici ekspozitura obeh, sedaj opozicijskih strank.
4. Način dela, utemeljen na obstoječem zakonu in iz njega nastalem statutu, je iz RTVS napravila nehierarhično in večkrat prelomljeno organizacijo, ki ni bila sposobna dobro upravljati z zaposlenimi, s programom in s sredstvi. RTVS ima okoli 2200 redno zaposlenih in za realizacijo načrtovanega dela angažira še okoli 650 honorarnih in občasnih sodelavcev. V strukturi stroškov poslovanja, dosegajo stroški dela zato blizu 70 %, kar onemogoča razumno varčevanje v programskem delu. Organizacijsko slabost dokazuje podatek, da so stroški dela v ORF, kjer so plače zaposlenih gotovo večje kot RTVS, le okoli 35 % prihodkov. Predlagatelji referenduma očitno želijo ohranitineučinkovito in programsko sporno organizacijo, ki ima še iz preteklih let velike poslovne izgube in izgublja gledanost. Zaradi tega je potrebno z zakonom omogočiti spremembo organizacije in dela RTVS. Zakon jo spreminja tako, da uvaja hierarhijo v kateri so opredeljene in locirane pooblastila, odgovornost in sankcijeza slabo delo.
5. Temeljni argument, s katerim se utemeljuje zahteva po referendumu, sta sestava in način odločanja Sveta RTVS. Imenovanje članov sveta v Državnem zboru naj bi ukinjalo vlogo civilne družbe pri odločanju sveta in RTVS spremenilo v državno inštitucijo, ki bi omejevala časnikarjem avtonomijo in svobodo dela. Člani sveta RTVS iz civilne družbe, imenovani po sedanjem zakonu, niso predstavljali celovite civilne družbe, ampak samo nekatere njene vladajoči politiki všečne dele. Večina članov sveta ni imela pravega znanja in vedenja, sicer bi dosegli, da bi se izboljšalo delo na poslovnem in na programskem področju. Člani sveta so bili zavedeni pri sprejemanju pomembnih odločitev in so npr. dvakrat izvolili za predsednika bivšega predsednika prenovljenih komunistov. Trditev, da je bivši šef delujoče parlamentarne stranke predstavnik civilne družbe, je izjema v evropskem prostoru, zato tudi absurdna.
Po novem zakonu bo člane Sveta RTVS imenoval Državni zbor iz kandidatov, ki jih bodo lahko predlagale vse organizacije civilne družbe. Tak način imenovanja sveta je v uporabi pri vseh nacionalnih RTV v Evropi. Razlika je le v tem, da ima ponekod večji vpliv parlament, drugod pa vlada, ali pa kar predsednik vlade ali suveren. Zato je novi zakon usklajen s prakso evropskih držav.
6. RTV Slovenija ustvari z naročnino in poslovno dejavnostjo skupaj 30 milijard letnih prihodkov. Tak obseg financiranja omogoča pripravo kvalitetnejšega programa, kot ga pa sedaj RTVS nudi javnosti. Pri obstoječem sistemu upravljanja, vodenja in anarhični organizaciji ni bilo mogoče delati boljše, sicer bi RTV poslovala več let brez poslovne izgubein se njena gledanost ne bi zmanjševala. Prav je, da javnost zve, da ima privatna POP TV samo okoli 300 zaposlenih, da nima dohodkov iz naročnine in kljub temu deluje na nekaterih področjih bolje kot nacionalna RTVS. Tudi to je tehten razlog, zakaj je potrebno z novim zakonom izboljšati organizacijsko strukturo in delo RTVS.
7. Dovolj je argumentov za sklep, da referendum, za katerega bo porabljeno okoli šesto milijonov davkoplačevalskega denarja, ni upravičen. Zahteva za referendum je dokaz, da stranki, ki sta bili na oblasti osem let in imeli dominantni vpliv na RTV Slovenija, nista pripravljeni sprejeti volilnega poraza in iz tega izpeljanega dejstva, da ne moreta več povsod vladatiin da je v parlamentarnih demokracijah vpliv strank odvisen od volilnega izida. V parlamentarni demokracijei mora poražena stranka sprejet posledice svojega poraza.
Zato smo prepričani, da za referendum o zakonu o RTVS ni stvarnih argumentov in je dejansko politično soočenje, za katerega stranki, ki sta bili poraženi na volitvah v DZ, ocenjujeta, da ju bo okrepilo. Obe stranki se še ne zavedata, ali nočeta zavedati, da je zmaga na volitvah sedanjim pozicijskih strankam dala enako moč, ko sta jo oni imeli, ko sta bili na oblasti. Končno, je zahteva za referendum tudi znak, da se premalo zavedata mehanizma parlamentarne demokracije in posledic volilnega poraza.
za Zavod za oživitev civilne družbe
akad. Dane Zajc, predsednik
za Svetovni slovenski kongres
dr. Boris Pleskovič, predsednik