Svetovni slovenski kongres se v imenu vseh Slovenk in Slovencev, doma in po svetu, z bolečino v srcu, a tudi z najglobljimi izrazi hvaležnosti poslavlja od največjega voditelja katoliške Cerkve in mirovnega politika dvajsetega stoletja, z upanjem, da bo pri Bogu prejel milost in tudi pri Njem ostal naš glasnik in priprošnjik za spravo in ljubezen med vsemi ljudstvi sveta.
Z odhodom papeža Janeza Pavla II. smo tudi Slovenci izgubili velikega prijatelja in izredno naklonjenega državnika. Z njegovo pomočjo se je konec osemdesetih let v državah Vzhodne Evrope zrušil zid komunistične diktature. V tistem času se je osamosvojila tudi Slovenija. Sveti sedež jo je med prvimi priznal. Papež je bil tisti, ki je vse ljudi sveta pozival k miru in spravi, s svojo močno besedo je oznanjal, da ima vsak narod pravico do svobode. V njem smo imeli vso podporo in pomoč pri razvoju vzpostavljanju demokracije in graditvi nove države, z njim smo postali odprti za nove odnose med državo in slovensko katoliško cerkvijo. Izkazal je svoje spoštovanje do našega jezika, naše kulture in do številnih mučenikov, ki so tudi na Slovenskem doživeli preganjanje kristjanov.
Tako kot vsi kristjani tega sveta, si tudi Slovenci, združeni pod streho Svetovnega slovenskega kongresa, prizadevamo, da bi hodili po papeževi poti in si prizadevali za izpolnitev tega, kar nam je tudi on zapovedal: za narodno spravo. Zato molimo, sočustvujemo in prosimo Boga, da bi svojo milost naklonil pokojnemu papežu Janezu Pavlu II. In jo preko njega prelival na nas vse, še posebno na mladino po vsem svetu.
Pridružujemo se občutku velike izgube za slovensko Cerkev, za Slovence po svetu in doma.
dr. Boris Pleskovič, predsednik
Svetovnega slovenskega kongresa