Za člane in prijatelje smo organizirali študijsko pot k Slovencem v Reziji. Tja smo se s polnim avtobusom odpravili v soboto, 8. maja 2010. Po poti nas je vodil prof. Tomaž Pavšič, v Reziji pa Luigia Negro in Sandro Quaglia.
Lepa beseda lepo mesto najde, kaj pa če tega mesta ni?
Tudi letos nadaljujemo z organizacijo tradicionalnih poti k Slovencem po svetu. Na deževno soboto, 8. maja smo se odpravili v Razijo, k Slovencem prav posebne vrste, kot jih je poimenoval prof. Tomaž Pavšič, ki je poskrbel za čudovito vodenje vedoželjnih potnikov.
Na poti do dolin Rezije nam je prof. Pavšič odkrival številne le malo znane znamenitosti. Tako smo se ustavili na osrednjem trgu v Ovčji vasi, poimenovanem po Juliusu Kugyju; tam stoji njegov spomenik in na plošči zapisano njegovo prepričanje: Ni lepših gora, kot so Julijci. Na steni vaške cerkve, skrajno levo od vhodnih vrat pa smo si ogledali nagrobni napis, leta 1868 umrlemu župniku Juriju Prešernu, pesnikovemu starejšemu bratu: »Blagor jim, k’teri v Gospodu zaspe, v slavi nebeški se tam prebude«.
Na Ravenci, eni od malih rezijanskih vasi, stoji leta 1983 zgrajeni slovenski kulturni dom, Rozajanski dum. Tam sta nas prijazno sprejela Sandro Qualia in Luigia Negro, prosvetljena Rezijana. Luigia, ki ji je Svetovni slovenski kongres za njeno pogumno držo na fronti slovenstva v Italiji podelil najvišje odlikovanje Kongresa: slovenski osamosvojitveni zlatnik; in Sandro, ki nas je navdušil s predstavljeno osebno izkaznico samosvoje bogate rezijanske kulture in nas seznani z abecedo poimenovanja števil v rezijanščini. Pokazala sta nam osnovne korake znanega rezijanskega Petelinjega plesa in nas povabila, da smo se zavrteli in z nogo ob tla potolkli tudi gostje.
Pridružil se nam je še rezijanski pesnik Renato Qualia, ki v svoji preroški pesmi Lün napove tesnobni veter (sodobnega sveta), ki nosi samo laži,. Verzi so le prevedena pesnikova misel: »Mali narodi izgubijo vojno, izgubijo jo tudi veliki«. Da smo pesem, napisano v rezijanščini, razumeli, je poskrbela naša sopotnica Bogdana Herman.
Na Ravenci smo si ogledali še farno cerkev, ki so jo po potresu leta 1976, lepo obnovili. V njej ima osrednje mesto kip Svete matere Marije z detecem Jezusom, ležečem na njenih kolenih, Marijine sklenjene roke nad njim pa kažejo njeno spokojnost pa tudi zlo slutnjo.
Pot nas je po kosilu vodila do vasi Solbica, kjer smo si ogledali muzej brusačev. Tam smo našli zapis: »Brusači so bili možje, ki so morali zapustiti družino in oditi v svet brez jasnega cilja, biti zdoma dolge mesece in se vrniti le za kratek čas ob posebnih priložnostih kot so tradicionalni vaški prazniki in košnja«.
Visoki skalni vrhovi slovenskih Zahodnih Alp z najbolj znanim Kaninom so Rezijane za dolga stoletja odrezali od matične Slovenije, a jih je globoka pripadnost duhovnemu izročilu svojih prednikov ohranila narodno zavedne in svobodne.
V Solbici še stojijo tipične rezijanske hiše, kot priče pomembne avtentične arhitekture. Ob potresu so ta del samobitnosti Rezijani izgubili, a je njihov močan kulturni duh premagal tudi to. Izredno močnemu vplivu italijanskega jezika še vedno kljubujejo z ohranjenim narečnega govora. Ohraniti to zakladnico naših besed pomeni bogatenje slovenskega jezika, pomeni izbrati jezik naših davnih prednikov in ne Italijanov. Tako je dejal Borut Korun, predsednik Slovenske konference SSK.
To zavedanje je dokaz trdne pripadnosti Rezijanov slovenskemu narodu. Matična domovina bi jim že z močnejšim TV signalom še kako lahko pomagala ohraniti in razvijati vezi s slovenskim svetom tam čez visoke goré. Ali kot je v svojih vtisih modro dejala Bogdana Herman: »Tako bi lepa slovenska beseda našla lepo mesto«.
