Z Goriškim slavčkom v jubilejno slovensko leto

V Berlin smo prispeli po načrtih, v soboto, 30. septembra – ob osmi uri zjutraj. Pred cerkvijo Sv. Elizabete, na Kolonnenstrasse 38  nas je pričakala prijazna mlada skrbnica Slovenskega doma – Herberge,  Sonja Puckmeister.  Ob zajtrku nas je sprejel župnik Izidor Pečovnik Dori, ki vodi slovensko katoliško misijo v Berlinu. O njem smo izvedeli že mnogo prek sredstev javnega obveščanja, a le  v osebnem stiku ga prav in v mnogih vlogah  spoznaš. To pa je pravo veseje in doživetje, ki je pustilo naši skupini prijazen občutek.  Župnik Dori si je na tisto soboto, ko je slovenska druščina v Berlinu gostila tudi nogometaše, vzel kar nekaj časa čez dan za vodneje naše skupine po turistično-kulturnem ogledu mesta. Le z avtobusa smo »preleteli« nekaj najpomembnejših postojank in se ob popoldanskih urah vnili v Slovenski dom. V veliki dvorani Slovenske župnije smo se pripavljali na večerno prireditev.  Pevci zbora so se uglaslili,  igralci so poskrbeli za improvizirane gledališke pripomočke. Med pevci zbora, ki ga umetniško vodi Metod Bajt in mu predsednikuje Oton Leban, je kar nekaj tudi filmskih talentov, ki so na svojo pobudo in s pomočjo kolegov pripravili dvajset minutni film o pesniku Gregorčiču in Tolminski deželi: S pesmijo skozi življenje in delo Simona Gregorčiča. Za posnetke s kamero in montažo je poskrbel Štefan Rutar, vezno besedilo, ki ga je prebral Ivan Rutar, je spisal Matej Vavčič, ki v filmu tudi recitira. Izjemno lep izdelek, ki zasluži toplo priznanje in naj nadje mesto v vseh šolah in knjižnicah.

Vsako soboto je ob 19. uri v cervi Sv. Elizabete slovenska maša, ki jo je tokrat  polepšalo petje okteta Simon Greorčič.  To je bil kar lep uvod v večerni kulturni program, ki je potekal v dvorani pod cerkvijo. Prostor se je do osme ure kar napolnil. Po uvodni pesmi je nastopil prof. Tomaž Pavšič. Skrbno je v slavnostnem nagovoru izbral besede o Gregorčiču in njegovi literarni izpovedi. Ta ni zbrana le v umetniško dovršeni in čisto preposti pesmi, je dosti več. Je klic k narodnemu ponosu, samozavedanju in veselju. Prav to je v svojem govoru, ki mu je občinstvo z  vso pozornostjo prisluhnilo, poudarljal prof. Pavšič: »K vam prihajamo z duhom in pesmijo Simona Gregorčiča in vi vsi ste tudi Gregorčičevo ljudstvo, zato še posebej čutim, da govorim bratom in sestram in da boste v tem smislu tudi sprejeli naš obisk.«
Pavšič se je sprehodil pa najbolj znanih pesmih, najbolj intimnih izpovedih in preroških verzih. Spomnil je na njegovo gorečnost za Zedinjeno Slovenijo in na pesnikov napis na cerkvi v Kobaridu: Bog živi vse Slovene pod streho hiše ene! Četudi napisa ni več, se je stoletna želja izpolnila,  a včasih nam še manjka tiste enotnosti…Današnji svet je žal tudi svet grabljivega “trženja”, izkoriščevalskega pridobitništva, pragmatizma ter otopelosti za narodne vrednote; a prav ta svet, ki je le prevečkrat hladen in gluh za tegobe posameznika, pa tudi za svetle polete njegovega duhá, je prav zaradi tega po neki drugi logiki naravnost lačen in žejen pesnikove besede, tega orfejevskega glasu, ki se že sto in več let ponuja kot dišeča domača duhovna popotnica slovenskemu človeku na njegovih vsakdanjih, pa tudi zgodovinskih poteh.«

Po Pavšičevem nagovoru sta na velikem platnu zagorela pomladna Tolminska in Kobariški  kraji.  Vez za spomin na Gregorčičeva otroška leta, na mladost in prva službena leta. Posamezne utrinke je pospremila pesem – v izvedbi okteta, ki nosi pesnikovo ime. Pevcem okteta: Matodu Bajtu, Marjanu Raholinu, Damjanu Muzniku, Mateju Kavčiču, Otonu Lebanu, Jožetu Lavrenčiču, Stanetu Ivančiču in , Ivanu Rutarju se je  na odru je pridružila trojica mladih igralcev, Tomaž Šavli, Maj Juič in Peter Cimprič iz  skupine Zvonko v vlogi: none, njenega sina in vnuka. Tri generacije, trije čisto drugačni časi in trije čisto ločeni pogledi na pesnika.  V prav zanimivih in s humorjem obarvanih pogovorih o  vsakdanjih skrbeh in problemih je našel mesto Gregorčič. Spomin nanj je utirala nona, malo šepajoča in naglušna, a v glavi  še presneto  bistra in sveža. Njenemu sinu, ki ga je že povozil čas,  se ni zdelo pomebno razglabljati o pesnikih. Življenje je preveč stvarno in zahteva dejanja in ne romantiko. A vnuk in babica najdeta nekaj skupnega. Bolj se ujameta. Živi spomini, pa tu in tam založeni a – v spominu shranjeni časopisni članki o Gregorčiču  v  vnuku spodbudijo zanimanje za pesnika. Ob koncu pogovora je nona videti zadovoljna. Nekaj iz Gregorčičevih in tudi njenih časov je dala vnuku. In tudi sicer bolj ostri pogovori med sinom in vnukom so se zgladili. Od veselja in oživljenih slik iz davnosti si je nona privoščila še kozarček vinca, ki ga je spila v Simonov blag spomin.

Navzoči v dvorani smo bili navdušeni!  Župnik Dori se je v imenu zbranih rojakov zahvalil za lep večer, pevce pa povabil na samostojni koncert ob farnem prazniku Slovenske župnije v Berlinu v letu 2007.  Po predstavi smo se zadržali še v daljšem družabnem pogovoru. Srečali smo se s prof. dr. Boštjanom Dvořakom, ki na Berlinski univerzi proučuje starodavne a le v sledovih še živeče jezike (npr. nekatere jezike Indijancev, – ob tem mu je v pomoč tudi Baragov slovar). Poleg tega raziskovalnega dela pa vodi še skupino študentov, ki se navdušeno učijo slovenščine. Z nami sta bili še učiteljica slovenskega jezika Jerneja Jezernik in predstavnica slovenskega veleposlaništva v Nemčiji, ga. Monika Kartin. Spremljala nas je tudi novinarka radia Multikulti, Martina Konda. Pripravila je prispevek o vsem gostovanju v Berlinu, ki je bil na sporedu v nedeljo, 8. oktobra  na radiu Ognjišče v oddaji za Slovence po svetu. V Berlinu je o dogodku poročala v nedeljo po predstavi, ko smo se mi z avtobusom že vračali proti Sloveniji.